Arhitektura podatkovnih centrov

Če bi nepoučeni na hitro pogledali in primerjali slike podatkovnih centrov izpred desetih ali dvajsetih let z današnjimi, morda ne bi videli razlike. Kup računalniških komponent, zloženih v omare, kablovje vsepovsod, posebej temu namenjeni prostori in visoka stopnja varovanja. Marsikaj, kar je veljalo v preteklosti, v resnici velja tudi danes. Toda podrobnejši pogled razkrije, da se je v bistvu spremenilo domala vse – od organizacije in strukture prostorov do vsake računalniške komponente, ki je v prostoru. V vsaki od komponent podatkovnega centra je pravzaprav priložnost za izboljšave, tako s stališča zmogljivosti, zanesljivosti, varnosti in tudi razpoložljivosti. 

Vladimir Djurdjič / MonitorPro

Marsikdo utegne biti presenečen, da je v sodobnem podatkovnem centru, glede na preteklost in ob upoštevanju primerljivih poslovnih potreb (to denimo ne velja za podatkovne centre v oblaku, ki rastejo še hitreje), precej manj strežniške opreme. Raziskave v tujini, pa tudi pogovori z večjimi podatkovnimi centri v Sloveniji kažejo, da je virtualizacija že povsod pustila svoj pečat, kar se odraža v uporabljeni opremi. Če vidite kje v kotu kakšne večje škatle, so to običajno strežniki, ki so v fazi nadomestitve in v postopku ugašanja.

 

Če odmislimo nekdanje velike večprocesorske strežnike in računalnike mainframe, je veliko sprememb tudi pri manjših strežnikih. Če smo še pred nekaj leti videli veliko izredno tankih strežnikov (palačink), smo kasneje spremljali pojave večjih sistemov, ki so z večjimi pomnilniki upravljali virtualne strežnike. V tem času so prišle na trg strežniške rezine, ki pa so prav pri virtualizaciji sprva imele težave. Danes so te odpravljene in med novimi sistemi v srednjih in večjih podatkovnih centrih prevladuje prav ta tehnologija.

 

Zanimiv je tudi pristop glede arhitekture strežnikov v sodobnem podatkovnem centru. V večini primerov danes sploh ni več vprašanje v procesni zmogljivosti. Dvoprocesorski ali kvečjemu štiriprocesorski strežniki z več jedri procesno povsem zadostujejo za tja med 50 in 100 navideznimi strežniki na fizično napravo. Glavni dejavnik je pomnilnik. Več kot ga je, bolje je. Današnji strežniki imajo tako zlahka med 64 in 144 GB pomnilnika na sistem, ki ga po potrebi delijo med različne navidezne strežnike.

 

Taka arhitektura seveda narekuje, da imamo v večini primerov pomnilniške sisteme, ki so ločeni od strežnikov. To je tudi predpogoj za doseganje večje stopnje zanesljivosti s prenosom strežnikov na druge sisteme v farmi, a o tem nekoliko kasneje. Na tem področju nekoč samoumevna povezava prek vmesnikov Fibre Channel hitro izgublja primat v korist zmogljivih omrežnih povezav, ki brez težav podpirajo hitrosti prenosa 10 Gb/s. Na njih pa uporabljamo protokol FCoE (Fibre Channel over Ethernet), ki zagotovi združljivost s klasičnimi omrežji SAN. Na ta način je mogoče prihraniti med 30 in 40 % pri stroških opreme.

 

Omrežna stikala imajo v podatkovnih centrih vse večji pomen tudi zato, ker prevzemajo vloge, ki so jih nekoč opravljali strežniki. Ob vseh virtualnih omrežjih in podatkovnih tokovih v opisanih okoljih namreč komunikacije predstavljajo pomemben del porabe procesnih zmogljivosti. Po ocenah je do 30 % obremenitve strežnikov namenjene temu. Zato sodobna stikala, ki lahko prevzamejo to vlogo, precej razbremenjujejo strežnike, s tem pa pridobimo dodatno zmogljivost pri enakih sistemih.

 

Vse spremembe na ravni fizičnih in virtualnih strežnikov so s časom prispevale tudi k temu, da je v podatkovnih centrov zagotovljena visoka razpoložljivost sistemov. Nekoč priljubljene gruče (clusters) vse bolj izgubljajo pomen na račun vključitve strežnikov v farme, kjer na osnovi virtualizacije posamezen logičen strežnik razmeroma preprosto preselimo na drug fizični sistem, ne da bi uporabniki to opazili. Gruče so ostale le tam, kjer programska oprema in način dela pogojujeta
tovrstno tehnologijo.

 

Virtualizacija pa ima tudi svoje negativne posledice. Enostavnejše zagotavljanje dodatnega strežnika z uporabo dela sredstev obstoječega sistema je čez noč namnožilo njihovo število, vendar je za vsakega treba zagotoviti ustrezno licenco, če seveda ne uporabljamo brezplačnih, npr. odprtokodnih izdelkov. Vse te licence postajajo v celotnem strošku lastništva vse večja postavka in marsikje tudi omejitev za nadaljnje povečevanje navideznih strežnikov.

 Z verigo sreče do novih uspehov

Družba Unistar PRO letos praznuje 25. obletnico. Direktor Miran Boštic ve, da upravlja z znanjem in sposobnostmi več kot sto strokovnjakov, zato bo podjetje usmeril na zahtevnejša zahodna in severna tržišča.

Preberi celoten intervju.

 

Piškotki za analitiko
Ti se uporabljajo za beleženje analitike obsikanosti spletne strani in nam zagotavljajo podatke na podlagi katerih lahko zagotovimo boljšo uporabniško izkušnjo.
Piškotki za družabna omrežja
Piškotki potrebni za vtičnike za deljenje vsebin iz strani na socialna omrežja.
Piškotki za komunikacijo na strani
Piškotki omogočajo pirkaz, kontaktiranje in komunikacijo preko komunikacijskega vtičnika na strani.
Piškotki za oglaševanje
So namenjeni targetiranemu oglaševanju glede na pretekle uporabnikove aktvinosti na drugih straneh.
Kaj so piškotki?
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.V redu Več o piškotkih